Page 11 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

Prav posebne pozornosti bo letos nedvomno v Cannesu nagrajeno zgodbo o dveh sestrah
deležno tudi čudovito dokumentarno ter skozi njo presprašuje vlogo ženske v
delo Medena dežela, saj gre za sploh prvo tradicionalni brazilski družbi.
filmsko delo, ki je bilo za oskarja nominirano
v dveh povsem različnih kategorijah: za V sezono Filmskega gledališča 2020/21 nas
najboljši dokumentarni film in za najboljše bo popeljal nesmrtni švedski mojster Roy
mednarodno delo. Ob tem je film, ki je delo Andersson, čigar film O neskončnosti je
dveh makedonskih cineastov, Tamare resnično svojska refleksija o veličastnosti in
Kotevske in Ljubomirja Stefanova, prejel še banalnosti človeškega življenja. Izpostaviti
prestižno veliko nagrado žirije na festivalu velja tudi dva režiserja, ki vsak s svoje
Sundance, saj je bila žirija navdušena perspektive in s svojega konca sveta
nad njunim subtilnim portretom krhkega razmišljata o aktualni podobi družnega okolja,
ravnovesja med človekom in naravo. ki ga imenujeta domovina: na eni strani imamo
“norega” Palestinca Elio Suleimana, ki v filmu
Ob filmih ženskih režiserk pa smo letos na To morajo biti nebesa nadaljuje s svojim
program uvrstili tudi malce obsežnejši nabor razmišljanjem o življenju v deželi, ki je ni, na
filmov, ki v ospredje postavljajo močne ali drugi pa otroka pariških predmestij, mladega
karizmatične ženske like. Kot prvega med Ladj Lyja, ki je s svojim prvencem Nesrečniki
temi velja omeniti film Razbijalka sistema, podal svojo vizijo Hugojeve klasike ter jo
celovečerni prvenec mlade nemške režiserke hkrati posodobil na ozadju protestov, ki so
Nore Fingscheidt, ki je povsem nepričakovano se v zloglasnem Montfermeilu odvijali leta
postal osupljiva festivalska uspešnica. Preko 2005. Podobno družbenokritično nastrojeno
zgodbe o divji in neukrotljivi deklici, ki nikakor je tudi novo delo bratov Dardenne, Mladi
ne zmore najti svojega mesta v družbi, je tudi Ahmed, medtem ko se mojstra evropskega
Nora fascinanten izrisani portret “izbrisanega” avtorskega filma, Madžar László Nemes in
odnosa med deklico in njeno mamo. Šved Hans Petter Molland, preko del Zaton
in Konje krast na svojski način lotita refleksije
Na koncu so tu še trije filmi moških režiserjev, preteklosti, tako lastne kot tudi tiste skupne,
ki pa v svojih delih pokažejo presenetljivo kolektivne. Z njima se sijajno zaokroži letošnja
subtilnost za slikanje ženskih likov. Priznani zunajserijska in dodobra prevetrena bera.
čilski filmski ustvarjalec Pablo Larrain, ki
smo ga pri nas spoznali preko sijajnega filma
Ne!, nam z delom Ema ponudi sijajen, barvit, Denis Valič
hipnotičnih ritmov poln in predvsem urban
portret mladenke, plesalke reggeatona, ki
si najbolj od vsega želi svobode. Osupljiv
portret dveh mladih ženskih likov nam
skozi zgodbo o iskanju smisla in upanja v
povojnem Leningradu poda tudi mladi ruski
režiser Kantemir Balagov. Njegova Prekla je
osvojila festivalsko občinstvo širom sveta in
mu med drugim prinesla nagradi za najboljši
prvenec tako na festivalu v Cannesu kot
tudi na domačem Liffu. Podobne festivalske
usode je bilo deležno tudi zadnje delo s tega
seznama, vznemirljivo brazilsko Nevidno
življenje Evridike Karima Ainouza, ki prinaša

11