Page 14 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

vsakodnevnih poskusih, da bi bili srečni. Ko bolj smiselnega – gledalec se tako opazuje v
pa nam film počasi zleze pod kožo, ko se tudi ogledalu odtujitve in videnemu se lahko samo
sami znebimo s pričakovanji obremenjenega nasmiha. Smeh tako postane pozdrav naši
pogleda, pričnemo počasi razbirati, da je v osvoboditvi od smisla, kar je vsaj intuitivno
njegovih podobah nekaj novega: da jih je še jasno vsakemu ljubitelju absurda. Smisel je
skrbneje izpilil, očistil vsega odvečnega, s dolgočasen, zagaten in omejujoč – vse to, kar
tem pa dosegel, da se pred nami razkriva Roy Andersson nikakor ni.«
samo bistvo upodobljenega, pa naj bodo to Ana Jarc, koridor-ku.si
čustva, ideje, občutenja, izkušnje … Da nam,
skratka, ponuja delo tihe, skoraj ponižne
transcendence. Humor, ki ga je uporabljal
kot nekakšen obrambni mehanizem, se v
tem delu umika v ozadje, medtem ko se v
vsej svoji razkošnosti izrazi njegov prodorni
in sočutni pogled. Končni rezultat je umik
tiste absurdnosti, ki je bila tako značilna za
njegova predhodna dela, ter hkratna vpeljava
neprizanesljivega, a zato nič manj ganljivega
socialnega realizma, ki je na vznemirljiv način
v sozvočju z najbolj skritimi željami in težnjami
človeštva. /…/ A bodimo konkretnejši:
Andersson zna tudi v na videz nepomembnih,
skoraj banalnih prizorih, kakršen je tisti z
žensko, ki pije šampanjec, vedno najti nekaj
ganljivega, nekaj, kar nas opomni na tisto
človeško v stvareh. Številni mu očitajo, da se
naslaja na človeško bedo in obupom. Kako
daleč od resnice je to, odgovori Andersson
sam, in sicer z morda najbolj ekstatično
radostnim prizorom, kar jih je kdaj posnel Izjava avtorja
(bodite pozorni na prizor s tremi mladenkami
pred kavarno). Kako dober je bil torej film? »Rdeča nit mojih filmov je ranljivost človeških
Dragi bralec, jokal sem.« bitij. Šele ko se zaveš krhkosti bivanja, lahko
začneš ceniti in čuvati tisto, kar imaš. Tokrat
David Jenkins, Little White Lies sem si še posebno močno želel poudarek
usmeriti k lepoti našega obstoja, lepoti
preprostega dejstva, da živimo. Zavedal sem
»Švedski režiser Roy Andersson na se, da je to najlažje in najbolj učinkovito doseči
mojstrski način plete rdečo nit tam, kjer je z vpeljavo kontrasta. Skratka, vedel sem, da
na prvi pogled ne more biti. Kaj neki imajo moram nujno prikazati tudi slabe, celo krute
skupnega duhovnik, ki je izgubil vero, Hitler in tragične plati naše eksistence. Poglejmo
tik pred porazom in piarovka brez sramu? na primer v zgodovino likovne umetnosti.
Odgovor je: nič. Vsaj nič očitnega. Film je Številna dela so po svoji vsebini izrazito
popolna sinteza absurda, ironije in naravnost tragična. Pa vendar, čeprav nam slika ponuja
izvrstne fotografije. Razdeljen je na prizore, žalostne, celo krute prizore, pa je umetnik
ki so vsak zase navidezna celota – kamera s tem, ko jih je upodobil, sprožil procese, ki
je nepremična, vsak prizor posebej pa je privedejo do prenosa pomenov in energij, s
pravo umetniško delo, ki bi ga vsekakor tem pa omogočijo vznik upanja tam, kjer ga
lahko občudovali tudi v galeriji. Popolnoma ni ...«
vsakdanje situacije režiser razbije na koščke
in jih razdeli v nekaj (paradoksalno) veliko Roy Andersson

14