Page 74 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

okoljevarstvenikov. Na ta način pridobiva pustila za sabo. Tujih, drugačnih, docela
med, ki je veliko kakovostnejši in čistejši od nepredstavljivih. Čudovito posnet dokument
komercialnega. Z ustekleničenim nektarjem nekega nevsakdanjega vsakdanjika, ki v
bogov se redno podaja na štiriurno romanje času velikega izobilja in velike neenakosti,
proti tržnici v Skopju, kjer je prisiljena ceno tehnološkega napredka in ekonomskega
litra medu včasih znižati tudi na deset evrov. izkoriščanja služi kot opomin na pomembnost
V hribe se vrača s skromnimi priboljški, kot skromnosti, moralnih norm in ravnovesja
so banane ali papirnata pahljača za mamo. med človeško dejavnostjo in naravo.
Druga drugi nato pomagata barvati lase in Okoljska prispodoba, ki skozi intimno slika
razgibavati ostarele ude: Hatidže vsakogar širše družbeno. Medena dežela je prvi film
v svojem življenju, od Nazife pa do čebel in v zgodovini oskarjev, ki je bil nominiran tako
mladih muckov, ki se ji motajo med nogami, za najboljši mednarodni celovečerec kot za
obravnava z enako skrbjo in nežnostjo. /.../ najboljši dokumentarec, a Medena dežela ni
Tudi če čebelarstvo ni tema, ki bi vas na film, ki se ga po ogledu priporoči zaradi zlatih
prvi pogled pretirano zanimala, lahko ogled kipcev, pač pa zaradi nujnega, a vedno znova
Medene dežele samo zelo energično prezrtega sporočila. Medena dežela je film za
priporočam. Pred nami ni neki dostojanstven, naš čas.«
spoštljiv etnografski portret starodavnih Anže Lebinger, Dnevnik
običajev in ljudi, ki izginjajoča znanja ohranjajo
pri življenju. Avtorja z minimalističnimi sredstvi »Medena dežela, v kateri skoraj v
ustvarita univerzalno parabolo o pogoltnosti laboratorijskih pogojih vidimo, kaj se zgodi,
kapitalizma, ki eksploatira naravo v imenu ko se kapitalizem polasti narave, na tej točki
hitrega zaslužka. Na unikatnem primeru postane briljantna metafora kapitalizma, ki
gorskega mikrokozmosa Medena dežela naravi jemlje več, kot potrebuje, in ki ni več
svari pred tem, kar nas čaka, če ne bomo sposoben preživeti vsega človeštva. Med je
posvojili trajnostnega pristopa k pridelavi tu videti kot zlato, ki se sveti. Ali bolje rečeno:
hrane ‒ a tega ne počne na didaktičen, kot kapitalizem, ki se sveti. In kapitalizem
programski način. Upanje in vztrajnost, ki v je tako zašel, da vrnitev k “naravnemu”
epilogu dobita glavno besedo, imata človeški življenju – k logiki “pol vzameš, pol pustiš”
obraz in ime: Hatidže.« – ni več mogoča, saj bi to pomenilo življenje
Ana Jurc, MMC RTV SLO brez elektrike in interneta. Vsaj tako nas
prepričujejo neoliberalci, ki pravijo: če ne
»Ta nevsiljivi, opazovalni, alegorično bogati bomo zgradili elektrarn na Savi, ne bomo več
dokumentarec makedonskega dvojčka imeli elektrike in interneta! Če bodo ribiči še
Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov naprej blokirali izgradnjo HE Mokrice, bomo
je preprosta zgodba o malih ljudeh in padli v večno temo!«
nekih drugih svetovih, ki jih je globalizacija Marcel Štefančič, jr., Mladina
74