Page 70 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

gestikulacijo in čustvi kot tudi z neprijetno
resnično skorumpiranostjo birokratskega
aparata –, Golubović zgodbi vdahne upanje
z implementacijo absurdno pretanjene
empatije preostalih likov do protagonista.
Večina likov, ki Nikolo obkrožajo, poseduje
črno-belo zbirko moralnih vrednot in dela,
ki ga opravljajo. S tem režiser Nikolove
interakcije z njimi intenzivira, hkrati pa ohranja
zanimive. Verjetno najboljši primer tega je
Nikolino srečanje s tihotapcem migrantov,
ki služi mastne vsote na račun ljudi v stiski,
ki jih zavaja in goljufa, a se Nikole usmili ter
mu na poti pomaga z brezplačnim prevozom.
Podobni prizori sledijo tudi kasneje v
filmu, s soočenji z izvršnimi uradniki, tako
beograjskim upravnikom ministrstva kot
lokalno socialno delavko, eno izmed ostrih
sodnikov Nikolove usode. V filmu, tako kot
resnični verziji prikazanih dogodkov, medijska
prezenca in medijsko portretiranje zgodbe popotovanju Golubović protagonistu ne
igrata odločilno vlogo. Od malih lokalnih nameni niti trenutka olajšanja ali zadovoljstva;
časopisov do zanimanja samostojne TV- namesto tega v zadnjem kadru Nikolo umesti
ekipe, zgodba postane močno medijska v še eno situacijo sramotno nagnite družbe,
in širokega dosega, s tem pa klic k akciji ki ga obkroža. Oče je, če povzamem, močna
državljanov, česar se oblast boji. A tisti na socialna drama, ki portretira razkrajajočo
položajih moči se v filmu odlično zavedajo družbo jugovzhodne Evrope. Ta življenjem
vloge pozitivne medijske prezence, in zato svojih daje smisel le s suho empatijo in
si film vzame čas tudi za interakcijo Nikole upanjem na boljši jutri. Najkompleksnejši
ter sicer zatiralskega oblastnika, ki nadvse Golubovićev film do sedaj lahko označimo
empatično pristopi k zgodbi in se postavi za za evropeizirano verzijo Wendersovega
Nikolo. Vseskozi z lastnimi interesi v mislih, legendarnega Paris, Texas, z dejstvom, ki
se razume. Če bi moral izpostaviti segment boksne v pleksus – film je hiperrealističen
filma kot izstopajoč, bi to zagotovo bil prikaz dogajanja v regiji na robu Evrope.«
zaključek, v katerem po težavnem in dolgem Arman Fatić, Radio Marš

70