Page 11 - MGNG_katalog_Enej_Gala_2020_PREVIEW4
P. 11

gnezdenje, kot v vbuhlosti pogača,
                                     kot pomladanski vzdih iz črne jame? … Mahjen rožnat
                              škrat me pelje v nemo polje in … melje melje. In voda voda nas zagrne,

                                              v grlo, v obraz. Kot neka nova moda
                                    v rožnati oblak spreminja, v bedra, v bok in v stas. V glas
                              se spremeni, v vedra s čisto vodo, v lok iz mavrice in v živopisan pas. V

                                               kamelje dlake, v hitre drdrajoče
                                      vlake … Razbiti vrč, v drobcih … na tleh kopalnice … Kot
                           v počen meh, kot v krč na rjuhah in na blazine v kotih spalnice. Kot v smeh,
                                               ki hitro mine, kot speči krt … kot
                                         greh, stopljen v čisti prt. Kot ptice ptice ptice!

                                              Živiš v svetli sobi z baldahinom?
                                     Bediš od polnoči do jutra? Lebdiš v popoldnevu favna …
                                kot škorci v zvonkem petju? Na tanki žici in pripet v pas in v zanko
                                                       razsvetljene
                                             Ptice? Ležiš, z željo v hrepenenju po
                                     najvišjem stanju duše? V vrtovih neprimerne radosti
                               in zvonke sreče, v Hiši, kjer prespijo škrati in nebesne vile? In z brati

                                             in očeti, ki s komolci sunejo v oglje
                                    v goreči peči? Si prebudil na svetli jasi pavijane in lisice,
                           z repi stkane v nosnice nosoroga? Si pel in hrepenel? Izpel poslednje upanje,
                                            ki te ponese v večer pred Veliko nočjo?
                                       Kot veliko kolo in sončni disk v razrasli mrk, ki pada
                               s posteljo in dnevno sobo v trk pod stišan in vesoljni svod, kot padajo

                                            okraski z dreves in grmov v poplavljeni
                                   bazen pod zraslimi stopnicami? In z dvonadstropne stavbe
                           in tlakovano cesto in hitrim pločnikom v orumenele ovce? In v predporočne

                                                drevorede? Hote in nehote si
                                     zdramil sovo v nizkem letu? In ji preparal glas – glasove
                              v kljunu, zasajene v topli mulj? Kot v neme kune si preplavil rob večera
                                               in zarasel v knjige s pravljičnimi
                                      listi v hišici iz čokoladne pene? Si kdaj pomisli, da boš
                                zdaj odšel in pustil lene vodne curke iz vodnjaka, da izhlapijo v Nič?

                                            V meglo medenjakov? In sploščenih
                                     čebelic? Si kdaj prepesnil svoje misli, da so preglasile
                              krik v telesu, brez peres in pavjih repov? Si kdaj pomislil na vzhajajočo


                                             luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva
                                     plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in v ramena,
                             brez polti in črnih turov? Si se že kdaj odločil, da skrajšaš pot neslutene







 10                                                                                                                11
   6   7   8   9   10   11   12   13   14   15   16