Page 14 - MGNG_katalog_Enej_Gala_2020_PREVIEW4
P. 14

vraču v Meki? Sam, sam s seboj,
                                        brez mene in z menoj in s tistimi, ki umirijo tvoj
                              nasmeh na ustnicah? Da zvezdni prah posrkajo trobento s  peškami?
                                                Ki naj prežene strah v glavi? In
                                       s krili v mento? Da znova prepelice iz noči zbudijo
                                 leve, slone, nosoroge in hijene? Da svetle ptice planejo v jelenje

                                              roge? In vrnejo nazaj, za večnost in
                                     za vekomaj izplene pravljičnih grmov? In da spletene
                                 trave potonejo v črni rov? In brez krvave svatbe, brez potovanj v

                                               neskončnost? In brez frenetične
                                       in zapoznele vadbe? Da črički v rajskem vrtu in na
                               pinijah, kot zlatousti ptički prikličejo pomlad? Le sacre du  printemps,

                                               neštetokrat, kot drobni miški in
                                     kobilice in kače? In kot masakr praživali v zabetonirani
                               bonbon, na cesti v Dajlo? Da bi izprali vest oddaljenih ljudi, plenivcev

                                              duš, ki zrasejo v poveličani Kanton?
                                   In da bi stekli psi iz temnih ruš izlili srčno kri ljubimcev? Da

                                               jutro spet orumeni, kot pravljična
                                   žar ptica? Da v popoldnevu favna zrase svetel in zaraščen
                                vrt? In živa voda zrase, kot v propeler tenka žica, ki stopi Veronikin

                                               zaščitni prt? V posmrtno masko
                                        iz pepela, v drobno prasko na robovih? In v črno
                                  prst? Tako se porodijo nove misli iz steklenih špic in plišastih

                                               obrunkov? Tako se kisli praokus
                                        stopi iz lic v omnibus prehitrih sunkov s prsti na
                                 nogah? Na hrbtu in v žlezah strah? Mogočen in kiklopski strah?
                                              Tesnobno stanje praobčutja? Ki se
                                       zarase v mah na križu? V čebelje panje z okraski
                                  fresk? Izbranega svetilniškega putja? In čas in vodna ura na

                                              zvoniku melje melje? Kot krt pred
                                     Veliko nočjo? Kot palci v ogledalu in kot zapik v otroški
                             igri? Kot rožnati zamik v polici na omari? In kot svetlobni pari, ki potonejo

                                               v noč? Samo namig, drobcenasti
                                       namig, kot košek fig in datljev v negibni pasti, kot
                              dve izločeni postavi v bujni rasti? In pahne v nebo, kot pravi, kot majavi
                                                  vzorec za telo, kot norec, ki
                                        požira ogenj? In kot čebela, ki odpira panj? Kot
                                 škorec, ki se opira nanj, in kot pomanjšana omela, ki vije krila v

                                             svojo dlan? Kot krik v potopljenem
                                     vrču, v vodi? Kod mravlja hodi in kje vre iz lave ptica?
                              Kdo pika v stegno? In kdo žre oblake? Kdo vodi trik z žogico in kartami






     14                                                                                                                                                                                                                                   15
   9   10   11   12   13   14   15   16   17   18   19