Page 4 - MGNG_katalog_Enej_Gala_2020_PREVIEW4

LISICA, MARIONETE,

PRAVLJIČNOST: MIKADO

Dogodek združi več segmentov: slikarstvo, ki je v »ozadju«, Ko spregovorimo o igri, moramo ločiti tudi med različnimi »nivoji«
skulpture, marionete, »lisico, ki je zvita zver«, Von Kleistovo pripoved igre: med igro mišljenja kot logično, razumsko igro, planetarno igro:
O gledališču marionet … in čisto Igro. Enej o svoji postavitvi že prej igra kot resnica človeškega (pra)bitja, t. j. antropološka, politična,
zapiše: »da gre za preobrat, kjer plen in lutka … ukaneta opazovalca« ideološka, socialno ekonomska igra, igra volje do moči in tehnološke
z dvojno izključitvijo rešitve. Gre za ne- in proti-intiutivno razrešitev oblasti, torej med »ontično« in ontološko igro = igra kot resnica &
slikarjeve uganke, za dvopomenskost zvitosti, ki jo razreši (vsak) bistvo biti.
opazovalec … Kot da obstoji (nekakšna) zvitost, pravilnejša od same
zvitosti gledalca, ki se vsakič znova postavlja pred ogledalo, da bi Predstavitev torej nima konca. Toda mislimo lahko zaporo tega, kar
preveril zvijačnost v pravljičnosti dramske igre. nima konca. Zapora je krožna meja, znotraj katere se nedoločno
ponavlja ponovitev razlike. Se pravi: njen prostor igre. Nastajanje in
Kipi in slike so vpete, ujete v lutkovno predstavo, so protagonisti minevanje sveta je igra. Ta igra je krutost kot enotnost nujnosti in
postavitve, njene Dejavnosti – razgradnje na razstavne eksponate. naključja. Misliti zaporo pred-stavitve pomeni torej: misliti kruto silo
Slika = zatajitev njene avtonomnosti in marionete so »vprašljive«, smrti in igre.
kot tudi njeno gibanje in akcija, ki se prav vsakič znova oddalji od
(nekega) posnemanja človeške anatomije. Posamezni segmenti *
kipov zmrznejo v poljubnem vrstnem redu. V ospredju je lisica =
zvitost, ki se roga iz daljave, kot lutka, brez (vsake) gravitacije, v plesu, Lutke-marionete v vrtiljaku čiste igre, ki se nikoli ne začne in nikoli
ki presega (vsakega) plesalca in je v resnici analogen le idealnemu ne konča. Ta postavitev (kot Darstellung) je kot mikado: šop paličic,
gledalcu. ki se usujejo na tla kot možnosti izbire. Izbereš eno/dve, v poljubni
stavi. V slučajnosti izbire je usodnost igre in pred-stavitve … v času in
V. J. Propp je v delu Morfologija skazki o pravljici zapisal: »Pravljica prostoru Enejeve poljubne, a zavezujoče scenografije.
se odlikuje z ustaljeno kompozicijo, strukturo, ustaljeno poetiko
… V ospredju pa je njena estetska funkcija.« V pravljici sta čas in Andrej Medved
kraj nedoločena, osebe so nedoločene, pravljica ljubi nasprotja,
kategorično in apodiktično sodbo s čustvenim predznakom. Gre za
tragičnost, ki se hkrati vzpostavlja in ukinja.

Nekakšen čudež se zgodi, nekakšna čarobnost, s pomočjo katere se
ukinja zlo in nemoralnost v vsakdanjem življenju. Nekakšen čudež
in čarobnost, kot nek »obred« figur, konstantnih in nekonstantnih
elementov: funkcij delujočih bitij in oseb. Strukturno je Enejeva
predstava: ne-struktura in ne-red v novem Redu, ki kot artistov
arhetip obvlada sceno/svet.

Predvsem pa je ta postavitev čista igra. Pri tem moramo odmisliti
vsako antropologijo, psihologijo in fenomenologijo igre. Vsako
poenostavljanje in/ali transcendiranje pomena in resnice. Vrstijo se
ponavljanja, nedoločena nasprotja. Nastopajo pravljična bitja, ki so
in hkrati niso tipizirana. Pravljica ima globok vzgojni – etični pomen.
V pravljici se dogajajo neverjetnosti, na meji čudeža, konkreten
zgodovinski čas in kraj nista določena. A. Jolles pa zapiše, da osebe v
pravljicah ne ustvarjajo prave nravnosti, nudijo pa zadovoljstvo, da se
v njih vse dogaja tako, kot bi se moralo dogajati … »Pravljica odločno
nasprotuje vsemu, na kar smo vajeni opazovati v realnem svetu.
Svet naivne ne-nravnosti, »stvarni« svet, ki je zanikan, je tragičen,
pri tem ne mislimo na estetsko sodbo, pač pa na kategorično in
apodiktično sodbo s čustvenim predznakom, za tragičnost, ki se
hkrati vzpostavlja in ukinja.«

4 5