Page 18 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar skandinavskih ustvarjalcev, sploh mogoče
»Ta evokativna zgodba o otroštvu, ki se ga na ujeti v le eno kategorijo. Kakor koli že, Konje
starost spominja osamljeni Stellan Skarsgård, krast se prične s prihodom Tronda, znova
spaja budistično filozofijo s povojno nostalgijo. izjemnega Stellana Skarsgarda, v odročno
/…/ Umetnost mandal – natančni, zapleteni vasico, kamor se je umaknil pred svetom.
vzorci, ki jih iz barvnega peska izdelujejo Njegov mir kmalu zmoti vstop stranskega
budistični menihi, ter kasnejše uničenje lika, soseda in otroškega prijatelja, in takrat
teh čudovitih stvaritev – /…/ ima preprosto se prične pred nami razkrivati zgodba o
sporočilo: da se v življenju ne smemo oklepati odraščanju, v središču katere je 15-letni
stvari ne glede na to, kako lepe so ali kako fantič. Gre za zgodbo o enem samem poletju
boleče bi jih bilo izpustiti iz rok. Ta misel je v in dogodkih, ki jih je to poletje prineslo, ki pa
samem srcu Molandove čudovito sugestivne so bili ključni za osebno formacijo Tronda ter
priredbe istoimenskega Pettersonovega usodni za njegov odnos z očetom, pa tudi za
romana /…/. “Sam se odločiš, kdaj te bo bolelo,” odnos do življenja samega.
reče Trondu oče na začetku filma, medtem ko
z golimi rokami ruva koprive. /…/ Trondova V ta skorajda pričakovan pripovedni okvir
zadnja lekcija je preprosta kot budistični nauk: pa kmalu prično vstopati “tuji” formalni
pusti, da najtežje stvari odplavajo kot hlodi elementi. Le da tokrat ne prihajajo iz domene
lesa po reki navzdol.« t. i. komercialne kinematografije, kot smo
tega pri Molandu običajno vajeni (spomnimo
Caitlin Quinlan, Sight & Sound se na primer Amaterjev, kjer v pripoved o
očetovem soočanju s smrtjo sina nenadoma
»Sila dovršena meditacija o življenju, krivdi in vdrejo elementi filma maščevanja). Celo
odgovornosti. /…/ Eden izmed užitkov, ki jih nasprotno, delo iz trenutka v trenutek vse
prinaša ta izjemno čuten film, je način, kako bolj izgublja prepoznavno formo, postaja vse
v gledalcu s pomočjo ekspresivne kamere, bolj meditativno, impresionistično. Zunanja
montaže in zvočnih učinkov vzdrami fizične akcija se vse bolj očitno umika silovitosti
občutke. Dramatične trenutke napoveduje notranjih doživetij, gledalec pa se prične
nizek hrumeč zvok, kot bi se bližal plaz. utapljati v vizualno osupljivem, a krhkem
Vseskozi spreminjajoči se spektakel narave svetu kontrastnih barv in antagonističnih
/…/ je prava paša za oči, čudovito izvirna razpoloženj, velike sreče in globoke žalosti,
glasbena podlaga pa ta učinek le še okrepi.« radosti in bolečine. Skratka, v značilno
Deborah Young, The Hollywood Reporter Molandovem, a tokrat na glavo postavljenem
svetu.«
»Molandovo zadnje delo se zdi pravo Denis Valič, Gremo v kino – RA SLO
nasprotje vsega, kar je naredil pred tem. Vsaj
na prvi pogled. Če je namreč v preteklosti
produkcijski okvir, značilen za nacionalne
kinematografije ter idejno zasnovo, ki je skupni
temelj evropskega avtorskega filma, igrivo, a
tudi provokativno “cepil” z žanrskimi obrazci,
če je v svet “umetnosti” vnašal “komercialo”,
pa se je tokrat odločil za radikalen obrat.
Predstavitve filma in prvih nekaj prizorov v
gledalcu namreč vzbudijo pričakovanje, da
se bo pred njim odvila zgodba z vsem znano
strukturo filma o odraščanju. No, če je ta
oznaka za film, kjer glavno vlogo nosi več
kot 60-letni moški, sploh mogoča. In če je
Molanda, kot tudi večino ostalih sodobnih

18