Page 26 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar
»Film Zbogom, sin moj, je ambiciozen
poskus režiserja Wanga Xiaoshuaia, da bi
prek izmišljene intimne zgodbe prikazal
tektonske premike kitajske družbe v preteklih
desetletjih. Čeprav zveni ta opredelitev
kot precej toga teza, je celovečerno delo
zasnovano kot samosvoj organizem, ki se
bolj kot logiki pripovedovanja zgodbe v
dobrih treh urah prepušča notranjemu toku
spominov ter v nelinearnem asociativnem
nizanju preskakuje cela časovna obdobja in
pri tem opušča ključne dogodke. Obenem se
tudi izogiba tolmačenju, kar ustvarja na prvi
pogled nejasno povezavo med prikazanimi liki
in težavo pri sledenju pripovedi. /.../ Osnovni
ton filma Zbogom, sin moj, je, kot že naslov
nakazuje, melanholija, občutje ločenosti od
življenja, dolgo poslavljanje, meditativen
razmislek o preteklosti, sprijaznjenost s
kruto usodo in podobno neusmiljenim
režimom, ki v ogromni mesoreznici časa
melje nemočne posameznike. Film je subtilna
kritika komunistične Kitajske, njene nekdanje »Zbogom, sin moj, v treh desetletjih, ki jih
»politike enega otroka« ter poznejših preživimo z glavnimi junaki, odlično ujame
privatizacijskih postopkov in vpeljave tržne duha časa, dinamiko družbeno-zgodovinskih
ekonomije, kar so pripeljala 80. leta z Dengom sprememb in vpliv politike enega otroka na
Xiaopingom. Obenem pa je ta družbeni portret življenje povprečne kitajske delavske družine.
tako jedek in v človeškem smislu pretresljiv, S filmom, ki je zastavljen kot prvi del trilogije
da me nekoliko preseneča, da je sploh šel Domovina, režiser namerava analizirati
skozi državno cenzorsko sito. Režiser Wang spremembe, ki so najbolj zaznamovale
Xiaoshuai v svojem delu, ki ga navdihujejo življenja Kitajcev v zadnjih 50 letih. Wang s
observacijski filmski postopki, tudi s čisto skoki po časovni premici potrpežljivo zlaga
mizanscenskega stališča spretno združuje koščke in postopoma odkriva pomembne
bližnje, na zasebno življenje posameznikov detajle zgodbe, ki se navkljub izdatni dolžini
osredotočene posnetke, in osupljive nikoli ne vleče. Nelinearna naracija prinese
široke plane spreminjajoče se pokrajine in dobrodošlo tančico skrivnosti, v katero so
industrijskih pejsažev, ta notranja napetost ovite usode nekaterih akterjev, pomemben
pa se lepo prilega tudi logiki spominskih delež pa k vsesplošnemu dobremu vtisu
meandrov.« prispevajo tudi zanesljivi igralski nastopi vseh
pomembnejših članov igralskega ansambla.
Gorazd Trušnovec, Gremo v kino – RA SLO Zbogom, sin moj, je film, s katerim Wangu
uspe, s pravšnjim odmerkom sentimenta,
povezati vsakdan malega človeka s sporno
državno politiko in v ta kontekst subtilno
postaviti počutje tistih, ki so v teh razmerah
najbolj trpeli.«
blog Filmski kotiček

26