Page 20 - MGNG_katalog_Enej_Gala_2020_PREVIEW4

polno begavih kresnic, izproženih
v hrapave dlani? In zlomljene osti? In praznih, omajanih
rsnic, ki lajajo kot stekli psi na prsih deklice kot žive klice neuslišanih pravic?
Ne vedel bi, a vendar vem, da smem
in spet ne smem vpijati svetlobo na dvorišču? Kjer v pišču
vrabcev in kokonov iz drobcev zrn in prsti popadajo z balkonov? V mehkobo

zvezdastih utrinkov, ki se ta hip
spreminjajo v prstni koš iz zlatih vrnikov? Boš res preštel
nešteto rož iz rozastih oprimkov? In jih položil na svetlobni nož? Kot nemi mož,

ki bruha ogenj iz telesnih por? Kot nor,
kot Puškin in Onjegin? V duelu, s puškami v žrelu ptic, zavezanih
z lasmi v repe rozastih lisic? V krogu kneginj? Z berjozko kot plosko roko v žepu? In modrimi
očmi v ogledalu, v oknu? Se kot v sandalu,
iz žakljevine pne nečloveški krik iz ustnic zmagovalca? Ki zdaj
brez palca blodi v rani zor, v trenutek, ki ne mine? Ne vedel bi, a vendar vem, da

v medel stolp iz atrija podrte hiše,
v plazu mrzlih polp in rib v mlazu v bližini Kolpe rase
rdeča jagoda, cvetoča češnja, islamska pagoda? In kresna noč, ki hipoma

zbistri pogled, da še beseda onemi?
In led da se stopi kot vlažna kreda? V robniku šolske
table? Da rablje onemi in par sodnikov, ki ni jim mar, ne svinčnikov in

ne lesene škrablje? V šatulji z vžigalico,
se res v sanjah prebudi? Podprt s palico na planjah? V torbi z malico, se res izlije

v živi les? V prelom nebes, se res,
na prsih ptic, na robu žic in stekla in vibastih pršič,
se res? Ne vedel bi, a vendar vem, če smem in hočem obuditi mrtve,

ki na hrbte želv in lisic odlagajo
temačno prst v nočni jami, pred pisano krstilnico, kot
v milnico krvi? Kot v mrvi kruha, v žilnico srca se potopi labod in svetla

jerebica v plod? In kot v med kresnica?
Ne vedel bi, a vendar vem, da klen in oster duh v stopničastem
bazenu, kroji obraz lenivca kot nem izraz nekoga, ki v čudnem plenu iz neba, kot sončen

in meden premaz v Imenu, ki
zaplodi obris srca? Ne vedel bi, a vendar vem, da šoja,
pes, žirafa, krokodil ponoči sanjajo kot Moja in kot bes, kot milnica in črna
kafa, s sladkimi mehurčki, ki pijejo jo turčki?

*

Smo kot otroci na igrišču?
Majhni in nedolžni froci? Na stitišču
lune, sonca? In svetle kune? Kot nebo brez konca.

20 21