Page 17 - MGNG_katalog_Enej_Gala_2020_PREVIEW4
P. 17

iz slame? Kdo se boji odvečne
                                     hrane? In kdo se ljubi z nogico v ognju? In kdo predira
                              Hišo s podi iz lesene žagovine? S strganimi žaklji, obešenimi v strop in
                                            v slapove zraka, ki predira ptičjo nišo?
                                 Sto nadstropni stolp se hipoma podre kot vodni zmaj iz stene
                              zaledenele gore? Kot iz more se zbudim? In kot termiti v polpi iz snega

                                              in žive vode? Kot v pore hrbta se
                                     spustim v biti bitja strta? Kot da mi glas doni v nebesa?
                              In poči žica kot drobna ptica v prazen panj? Da si umiješ bel obraz in

                                               mine čas? In žeja z ust kot vroča
                                   preja? In za okus vijolična grenčica in sladka pica v mehek,
                            raven stas? Kaj pravi Dada? Da nonina velikonočna marmelada ni okusna?

                                                Da pustna šema ob Veliki noči
                                    ni dopustna? Ne ne in še enkrat ne? Ne smeš ji dovoliti,
                           da nočni in opiti gostje iz postelje zavpijejo: »Saj post je?« In vse ob  prazniku

                                               pomladi zakrijejo v mrzlo glavo,
                                        z rjuhami iz bele svile? Da se razlegajo premile
                                    pesmi v plavo in napudrano obličje pavijana? In v stičje
                               nebesa z oblačnim zrakom? V ptičje petje, v kroglici telesa in s hitrim

                                          vlakom v pocukrano poletje? Z vijoličastim
                              trakom se razprejo galebina peresa, z mahagonijevim žarkom vpeta

                                               v orehovo potico? Ki se dviguje,
                                         vstaja, dolbe v robove? Kot se umirja, vztraja
                                  v tokove ladja, ki izpljuje na blazino v spalnici? In jo izkljuje kot
                                               drobnico, ki se pojavlja tu in tam
                                     na platnu? V daljno Kino, v satnu, ki hipoma zgori kot
                               droben zrak v tišino? So res odkrili neekspoldirano in težko mino? In

                                              prebudili mlado Nino? In ji pripeli
                                   žarek v prsi nosoroga? In teče živa proga v smeri travnika
                             kot teče Živa in z njo Marek v mračni mrsi? Ki okuži tebe in rodove, vse po

                                               vrsti? V plodove zasajeni polži, ki
                                      krasijo vrt in dom: so res vsesani v živi prt in v planet
                                 na sončnem disku? V pritajenem pisku? So rdeče mordri traki iz
                                           nebes res ptice velikanke brez peres? V
                                 hitri molži nad oblaki? In so telesa brez teles res vpijale pragove
                                                v les in v listje brez dreves? Kot
                                        krist je in kot oče vseh očetov, ki hoče, da zavlada
                                  praznična parada? Brez igre s paličicami, brez mikada? Povsod

                                              zavlada strah, preplah in milnica
                                    v očeh v ustih, v nočnih pustih ustnicah in na dlaneh? Ki
                             zarasejo v smeh in v greh? Rogati gnu? Medvedek Pu? Odraščata v savani






 16                                                                                                                17
   12   13   14   15   16   17   18   19   20   21   22