Page 66 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar
»Glavni avtor scenarija je Murilo Hauser, ki »Karim Aïnouz je v adaptaciji romana Marthe
je iz tenkočutnega romana Marthe Batalhe Batalha ustvaril tropsko melodramo, v kateri
naredil prav tako tenkočutno ekranizacijo, se poklanja svoji materi in ženskam njene
ki odlično prebrodi izzive neizogibne generacije, ki so (podobno kot osrednji
naracije iz ozadja, saj ne samo da Guidina junakinji v filmu) v sredini dvajsetega stoletja
(ne)prebrana pisma pridodajo šarmu filma, živele, kot pravi režiser, nevidna življenja. Film
ampak so tudi navezava na kultni motiv v se uspešno izogne pretiranemu karikiranju
južnoameriški literaturi: pisma kot metafore surovosti moških likov, občasno ponavljanje
hrepenenja, ljubezni, bolečega, ampak prizorov trpinčenja in zlorabe pa prekrije
končno zmagoslavnega obvladovanja časa in izjemna zasedba z dvojico mladih igralk na
prostora. /.../ čelu. Očarljiva je tudi kamera Hélène Louvart,
Barve igrajo v filmu veliko vlogo, saj potrjujejo ki z nasičenimi toplimi odtenki potencira
neskončno barvitost in pestrost minevanja čutno tropsko atmosfero in poustvari ogenj
časa, nenehno hrepenenje po življenju, ki ga strasti, ki tli v obeh sestrah. Nevidno življenje
čutita obe sestri v svojih zelo različnih vlogah. Evridike je bil aktualni brazilski kandidat
Zdi se, kakor da so barve povsem subjektivno za mednarodnega oskarja in se mu je celo
navzoče v filmu, kakor da bi nakazovale uspelo uvrstiti v ožji izbor, čeprav na koncu ni
perspektivo sester, način, na katerega vidita končal med petimi nominiranci.«
svet; skozi prizmo ljubezni druga do druge, do Tim Januška, koridor-ku.si
seksa ali do glasbe. /.../
Upor, ki ga portretira Carol Duarte, se
počasi stopnjuje, tiho narašča, dokler ne
eksplodira v katastrofalnem dejanju, ki ga
pozneje označijo za manično-depresivno
psihozo. Julia Stockler je po drugi strani na
začetku ognjevita, a se skozi leta revščine
začne zavedati minljivosti življenja, dokler
končno ne podleže skušnjavi in se poslovi
od svojega prejšnjega življenja. Obe sestri
živita v prepričanju, da druga preživlja čas v
nekakšni idili, da je druga dosegla svoje sanje.
Igralki Duarte in Stockler puščata ravno
toliko prostora še za gledalčevo domišljijo,
da lahko odsanja tiste nedosegljive sanje
junakinj. S tem ta vrhunski film pušča prostor
intimnosti junakinj, ne da bi skoparil pri opisih
njunih vsakdanjih življenj (perilo, spremembe
pričesk, dojenje) in vse prej kot redkih ženskih
travm (rojstvo, poporodna depresija, splav),
obenem pa vzpostavlja tršo vez z gledalcem,
ki mu je nekaj dragocenega zaupano: čista
podoba sestrske ljubezni.«
Marija Jeremić, Filmstart

66