Page 67 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

Izjava avtorja Režiser
»Začelo se je s čisto osebno izkušnjo. Leta Karim Aïnouz se je rodil leta 1966 v mestu
2015 je umrla moja mama. Stara je bila Fortaleza, v brazilski pokrajini Ceará. Na študij
petinosemdeset let. Bila je samska mati in v se je odpravil v glavno mesto, Brasilio, kjer
življenju ji ni bilo lahko. Zdelo se mi je, da so bile diplomira iz arhitekture, nato pa se odpravi
njena zgodba in zgodbe številnih predstavnic še v New York, kjer opravi s študijem filmske
njene generacije premalokrat povedane: te režije. Za časa študija v New Yorku postane
ženske so bile nekako nevidne. /…/ Kako je bilo asistent režiserja pri Toddu Haynesu, hkrati
živeti v času, ko se nisi mogel ločiti, seksualna pa prične snemati tudi lastna, kratkometražna
revolucija se še ni zgodila in kontracepcijskih filmska dela. Celovečerni igrani prvenec,
tablet ni bilo? Povojno obdobje v Braziliji so film Madame Satã, posname leta 2002 in
zaznamovale zelo stroge, konservativne se z njim predstavi v cannski sekciji Posebni
družinske vrednote. /…/ Od nekdaj sem hotel pogled. Sledita filma O Céu de Suely iz leta
posneti melodramo, ampak takšno, ki bi bila 2006 in Viajo porque preciso, volto porque
relevantna za naš čas. Zamislil sem si film, ki te amo iz leta 2009 – slednjega posname v
bi bil ganljiv in prekipevajoč kot opera, poln sorežiji z Marcelom Gomesom –, s katerima se
nasičenih, fluorescentnih barv – film, ki bi predstavi v Benetkah. Večji uspeh mu znova
bil večji od življenja. Žanrski film, ki pa bi bil prinese film iz leta 2011, O Abismo Prateado,
hkrati zelo oseben. Posneti sem hotel tropsko predstavljen v cannski sekciji 14 dni režiserjev,
melodramo.« za katerega na festivalu v Riu de Janeiru
Karim Aïnouz, režiser in soscenarist prejme nagrado za najboljšega režiserja. V
vsem tem času je Aïnouz posnel tudi številne
kratke, dokumentarne in eksperimentalne
projekte, s katerimi je gostoval v pomembnih
kulturnih središčih in galerijah, kot sta
francoski Centre Pompidou in bienale v Sao
Paolu. Pred Nevidnim življenjem Evridike
je Aïnouz posnel celovečerni dokumentarec
Zentralflughafen THF (2018), s katerim je v
Berlinu tistega leta prejel nagrado Amnesty
International.

67