Page 62 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2
P. 62

FILMSKO  GLEDALIŠČE


      Komentar                              Izjava avtorja
      »Nadvse  zabaven  in  (samo)ironičen  film  To   »Če  je  Palestina  v  mojih  prejšnjih  filmih
      morajo biti nebesa  se  loti  absurdov  samih   delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa
      Palestincev,  njihove  kulture  in  družbe  ter   skušam v svojem novem filmu svet prikazati
      tega,  kako  jih  (zgolj  skozi  politično  optiko)   kot  mikrokozmos  Palestine.  To morajo
      sprejema  zahodni  svet.  Čeprav  se  smejimo,   biti nebesa  opisuje  prizore  iz  vsakdanjega
      z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče   življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo
      nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem   v  ozračju  globalnih  geopolitičnih  napetosti.
      dajemo  vrednost  človeškemu,  osebnemu   Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem
      znotraj političnega vprašanja par excellence.«   podobno  tistemu,  ki  ga  opazujemo  nekje
      Žiga Brdnik, Večer                    drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma
                                            napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih,
      »Njegov  humor  običajno  primerjamo  s   in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa
      tistim  klasikov  komedije,  avtorjev,  kot   letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne
      sta  Jacques  Tati  in  Buster  Keaton.  A  to  ni   točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov
      povsem natančno. Pri Tatiju in Keatonu tista   ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo
      zanju  tako  značilna  brezizraznost  obraza   neprestano. Namesto da bi prikazoval “veliko
      skoraj vedno privede do takšne ali drugačne   sliko”, s katero nas pitajo mediji in ki je polna
      vizualne  domislice.  Pri  Suleimanu  pa  se  to   posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To
      le  redkokdaj  zgodi:  brezizraznost  njegovega   morajo biti nebesa osredotočam na banalne,
      obraza ustvari le svojsko zbadljiv, grotesken,   neobičajne  trenutke;  prizore,  ki  po  navadi
      hudomušen  prizor,  ki  praviloma  nima  jasne   ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je
      poante.  So  pa  ti  prizori  skoraj  vedno  sočno   intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne
      duhoviti, celo huronski, kot na primer prizor,   zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki
      ko Suleiman sestopi z letala. Pri vseh ostalih   sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«
      bi  tovrsten,  samonanašalen  komični  prizor   Elia Suleiman, režiser in scenarist
      pomenil,  da  je  komedija  že  sama  po  sebi
      svojevrstna nagrada. Toda v filmskem svetu
      Elie  Suleimana  vendarle  ni  tako:  pri  njem
      komičnost vedno vodi k nečemu drugemu, ne
      le k duhoviti poanti – vodi nas namreč v smer
      politične dimenzije tega prizora. In prav v tem
      vidiku Elii Suleimanu ni enakega!«
      Peter Bradshaw, The Guardian




















    62
   57   58   59   60   61   62   63   64   65   66   67