Page 62 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

Komentar Izjava avtorja
»Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To »Če je Palestina v mojih prejšnjih filmih
morajo biti nebesa se loti absurdov samih delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa
Palestincev, njihove kulture in družbe ter skušam v svojem novem filmu svet prikazati
tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) kot mikrokozmos Palestine. To morajo
sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, biti nebesa opisuje prizore iz vsakdanjega
z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo
nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem v ozračju globalnih geopolitičnih napetosti.
dajemo vrednost človeškemu, osebnemu Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem
znotraj političnega vprašanja par excellence.« podobno tistemu, ki ga opazujemo nekje
Žiga Brdnik, Večer drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma
napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih,
»Njegov humor običajno primerjamo s in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa
tistim klasikov komedije, avtorjev, kot letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne
sta Jacques Tati in Buster Keaton. A to ni točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov
povsem natančno. Pri Tatiju in Keatonu tista ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo
zanju tako značilna brezizraznost obraza neprestano. Namesto da bi prikazoval “veliko
skoraj vedno privede do takšne ali drugačne sliko”, s katero nas pitajo mediji in ki je polna
vizualne domislice. Pri Suleimanu pa se to posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To
le redkokdaj zgodi: brezizraznost njegovega morajo biti nebesa osredotočam na banalne,
obraza ustvari le svojsko zbadljiv, grotesken, neobičajne trenutke; prizore, ki po navadi
hudomušen prizor, ki praviloma nima jasne ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je
poante. So pa ti prizori skoraj vedno sočno intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne
duhoviti, celo huronski, kot na primer prizor, zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki
ko Suleiman sestopi z letala. Pri vseh ostalih sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«
bi tovrsten, samonanašalen komični prizor Elia Suleiman, režiser in scenarist
pomenil, da je komedija že sama po sebi
svojevrstna nagrada. Toda v filmskem svetu
Elie Suleimana vendarle ni tako: pri njem
komičnost vedno vodi k nečemu drugemu, ne
le k duhoviti poanti – vodi nas namreč v smer
politične dimenzije tega prizora. In prav v tem
vidiku Elii Suleimanu ni enakega!«
Peter Bradshaw, The Guardian

62