Page 63 - KD_filmski_izbornik_2020_WEB2

FILMSKO GLEDALIŠČE

Režiser celovečerec, Kroniko izginotja (Chronicle
Palestinski režiser Elia Suleiman se je rodil of a Disappearance), in z njim že ob svojem
leta 1960 v Nazaretu, v Izraelu. Po mladosti, prvem nastopu na enem izmed festivalov
ki jo preživi kot Palestinec v Izraelu, se na velike četverice, v Benetkah, osvojil eno
začetku osemdesetih let preseli v New glavnih nagrad: zlatega leva za najboljši film
York, kjer prične raziskovati izraznost festivala. Leta 2002 je sledilo morda njegovo
filmskih podob in ustvarjati eksperimentalna najpomembnejše delo, Božje posredovanje:
dokumentarna dela, ki takoj pritegnejo kronika ljubezni in bolečine (Yadon ilaheyya),
pozornost mednarodne kritike. Tako je leta s katerim je v Cannesu osvojil prestižno
1990 v soavtorstvu s Kanadčanom Jaycom veliko nagrado žirije ter nagrado mednarodne
Salloumom ustvaril svojski videoprojekt kritike FIPRESCI, hkrati pa je bil film ob
z naslovom Introduction to the End of podelitvi evropskih filmskih nagrad proglašen
an Argument, v katerem sta uporabila tudi za najboljši evropski film tistega leta.
arhivske posnetke iz hollywoodskih filmov in V Cannesu je predstavil tudi tretje delo iz t.
televizijskih poročil ter ga prepletla z lastnim i. palestinske trilogije, Čas, ki ostane (The
materialom, da bi tako ustvarila kritični Time that Remains, 2009). Med delom na
premislek portretiranja Arabcev v zahodnim svojih celovečercih je sodeloval tudi pri več
medijih. Film je prejel več mednarodnih skupinskih projektih, kot na primer Vsakemu
nagrad. Festivalsko zelo uspešen je bil tudi svoj film (Chacun son cinéma, 2007) in 7 dni v
naslednji Suleimanov projekt, delo Homage Havani (7 días en La Habana, 2012), pri katerih
by Assassination iz leta 1992, ki je nekakšen je sodeloval z avtorji kot Benicio del Toro,
filmski dnevnik in kritično spregovori o I. Laurent Cantet, Theodoros Angelopoulos,
zalivski vojni. Leta 1994 se je znova preselil Olivier Assayas, Bille August in drugimi. To
na Bližnji vzhod in se je poleg profesure začel morajo biti nebesa (It Must Be Heaven, 2019)
tudi resneje posvečati filmski produkciji. je njegov četrti celovečerec.
Tako je leta 1996 posnel svoj prvi igrani

63